header image

Teorija zla in novo leto

Objavil: pisces | 21.01.2009 | Brez komentarjev |

Obstaja razlika med zavestjo totemističnih klanov (ene prvih strukturiranih skupnosti, ki jo je človek oblikoval) in zavestjo danes.

Ta razlika je strukturna, je temeljna in je tudi pot v razumevanje teorije tega, od kod v naš svet prihaja zlo in zakaj ima tak status, kot ga ima.

Začel bom tam, kjer se mi zdi tokrat smiselno – na začetku. Totemizem je zarja človeštva, je metafora zlate dobe, predvsem pa je oblika družbe, ki ima strukturo klana, v katerega središču je prav direktno, fizično, položen bog. Ta bog je totem – je kipec oz. predmet, ki ima podobo neke živali ali rastline, kar pa je tukaj ključno, pa je to, da totem (recimo v obliki sokola) ni metafora za božanstvo (v podobi sokola), ampak totem dobesedno JE to božanstvo. Je fizičen, je upredmeten bog. Totemistične arhaične (»starodavne«) kulture ne mislijo metaforično, ne poznajo razlike med označevalcem (bogom, v tem primeru) in označencem (kosom lesa – totemom).

Vse, kar totemistični klan sprejema v svojem življenju, kar razume in kar pozna, je del njegovega »vesolja«, njegovega sveta. Vse tisto, kar pa član klana ne razume, mu je skrivnostno in tuje, pa preprosto označi kot tabu. Tabu je posebna funkcija totemistične družbe, ki vse neznano, kar se nekako ne sklada z urejenostjo in razumevanjem, izloči, izrine, potlači, če želite. Tabu onemogoča, da bi totemist prišel v stik z neznanim in posledično z zlom.

Pojem Zla se pojavi v trenutku, ko razpade totemistična oblika družbe, ali bolje rečeno zavesti (to je namreč mitična zavest) – namreč v trenutku, ko izgine tudi funkcija tabuja in se tisto, kar je prej bilo neimenovano, prepovedano – Poimenuje. Poimenovanje ima močno funkcijo. Ko nekaj ni poimenovano, nima svoje vloge, je nezavedno. Ko pa nekaj poimenujemo, dobi svoje mesto v našem svetu besed (ki gradijo naš celoten svet misli, v katerem živimo), postane del zavesti in s tem dobi svojo funkcijo.

Zlo lahko tako razumemo kot Vznik zavesti, kot prebujanje zavesti, ki razume, da zunaj njenega sveta obstaja tudi nekaj takega, kar se ne da razumeti in obvladati. Je kaotično in ne spada v um, ki deluje po načelo urejanja, strukturiranja in reda (kozmosa).

Temeljni vzrok, da se je pojavilo pojmovanje Dobrega in Zla, je razpad enotne totemistične zavesti (katero je »držal skupaj« totem, ki je bil hkrati bog in hkrati predmet- torej del tega sveta) – zavest se je začela razprševati in ko je Dobro in Zlo vstopilo v človeško misel, se je na njunih mestih pojavila horda raznih bogov in demonov, ki so le-to reprezentirali. To obdobje človeškega življenja imenujem obdobje Cikličnih religij. Mednje spadajo Perzijske in Egipčanske, Babilonske, Grške in Rimske religije, pa še mnogo drugih, manj poznanih. Osnovna značilnost teh religij je nekaj, iz česar bo nastalo »Novo leto«.

::

Na tem mestu bom podal ozadje dveh religioznih obredov »ohranjanja sveta« (kozmogonijskih obredov). Prvi je iz Perzijskega Zoroastrizma, drugi pa iz stare Babilonske religije.

1 – Perzijska tradicija govori o dveh nasprotnih bogovih, ki skupaj vladata vesolju. Prvi je Ormuzd, je dobri bog, ki je ustvaril svet. Drugi je Ahriman, zlobni bog, ki je to stvaritev napadel in jo želel uničiti. Zgodila se je vojna in Ormuzd je na veselje vseh porazil Ahrimana, ga dobesedno razkosal, iz njegovih kosov pa je nanovo ustvaril svet.

2 – Babilonska zgodba govori o tem, kako se Tiamat, pošastna reprezentacija kaosa, po dolgi sceni družinskih in meddružinskih spletk ter nestrinjanj odloči začeti vojno. V opozicijo se postavi novo okronani kraljevski bog Marduk, ki ob koncu vojne seveda porazi pošastno Tiamat, ji odseka glavo (ter jo sproti še podrobneje razseka) ter iz njenih kosov sestavi nov svet.

Ok, podobnosti so seveda očitne. Zanimivo pa je, poleg poteka samega obreda, sporočilo teh zgodb. Obred je potekal v času, ko dandanes praznujemo novo leto – dogajal se je torej letni prestop. V prvem delu obreda je publika zastopala Tiamata, takrat je bilo vse dovoljeno. Vladal je kaos, razvrat, uničevanje, orgije, pobijanje – smisel vsega tega pa je bilo pripeljati svet do svojega roba/konca. Ljudstvo je namreč opazilo, da je Zlo, nesreče in kaos nekaj, čemur se v svetu ne da ubežati, in se je tekom leta nabiralo in kopičilo, sedaj pa je prišel čas, da se uniči in se postavi »nov svet«. No, ko je ta razvrat odbil uro svojega konca, se je publika preoblekla in začela zastopati Marduka in s tem simbolično ponovila mit, o katerem sem pisal zgoraj. Torej, svet je pregnala do svojega roba kaosa, ta kaos (Tiamat) ubila ter ustvarila nov kozmos ali red. To je bil smisel novega leta – nov začetek. Regresija kozmosa v kaos in nov vznik kozmosa. (simbolika fenixa ni odveč) Smiselno je tudi, da se je prehod zgodil sredi zime, saj je bil s tem nov začetek okronan z vznikom pomladi, rastjo, ozelenenjem – pravim pravcatim novim začetkom življenja. Zato se je torej obred imenoval »ohranjanje sveta«, saj bi brez njega svet propadel pod težo zla, ki bi se nabirala leto za letom.

Tiamat in Marduk

Znamenje teh obredov ohranjanja sveta nam veliko pove – med drugim nam pove to, da svet ni bil več razumljen kot popoln oz. enoten. Potreboval je obred, ki ga je enkrat letno »vzdrževal«, ohranjal pri življenju. To pa spominja na razpad enotne totemistične zavesti in vznik Dobrega in Zla (ki znotraj totemizma nista obstajala – spomni se, Dobro je bilo vse, kar je bilo, Zlo pa ni obstajalo, saj je bilo Tabuizirano, izločeno).

»Nastanek« novega leta in pojav Zla sta torej močno povezana in imata skupen vzrok. Dobro se je tekom teh tisočletij preselilo v nebesa, oblake, vrhe gorovij in podobno, dobilo podobe atletskih in mogočnih, ter pravičnih bitij, živali…

…Zlo pa je zaradi svoje kaotičnosti in nerazumljivosti (zakaj sploh obstaja, kaj dela tu? Zakaj ga ne razumemo?) dobilo podobno enigmatične temačnosti, senc, pošasti, demonov, bilo pa je izgnano (seveda si ne zasluži bivati pri nas, če pa se nam ne pusti razumeti!) v podzemlja, Tartare, pekel in nasplošno »pod nas«.

Ključno pa je, da Zlo ni več moralo izginiti iz našega sveta, ampak je preprosto moralo ostati tu, »pod nami«, »v kosih iz katerih je svet bil po veliki bitki med Mardukom in Tiamatom sestavljen«, pri nas, kot tudi bogovi. Če ne celo bliže, kot bogovi..

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: metafizika, miks
Tags:

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije