header image

Vicky Cristina Barcelona

Objavil: pisces | 11.12.2008 | 7 Komentarjev |

… ali kako začutiti svojo smrtnost, ob pomoči Heideggra.

Vicky Cristina Barcelona je naslov novega filma režiserja Woodyja Allena, ki nam prikaže v špansko atmosfero ovit izsek življenja dveh prijateljic, ki sta odpotovali na počitniški oddih v sončno Barcelono. Razmeroma prizemljena Vicky, zaročena, in z željo po ustalitvi – ter njena najboljša prijateljica, spontano-dinamična Cristina, ki išče nekaj novega, nekaj drugačnega, predvsem pa samo sebe. V dekletina življenja pa kmalu vstopi karizmatičen umetnik Juan Antonio, ki ju očara s svojo odločno neposrednostjo in bohemsko hojo po pred-njem-odstirajočih se poteh življenja. Zgodi se, seveda, da se njuni življenji dodobra pretreseta in osvežita. Vicky začne dvomiti v skupno življenje z neromantičnim in »vsakdanjim« zaročencem Dougom ter zahrepeni po nečem življenskem, ki se je zbudilo v njeni notranjosti, medtem ko se Cristina poda v spontan Juanov svet umetnosti in svobodne misli, ki ga začini Juanovo temperamentno bivše dekle Maria Elena.

::

Ampak dovolj o zgodbi sami, ta film je po mojem mnenju umetnina, v kateri sem zelo užival in ga tudi močno priporočam. Seveda pa me je navdušil tudi s filozofskega aspekta, namreč z vidika Heideggrove interpretacije smrtnosti in eksistence.

Po Heideggovem mnenju smo ljudje v našem bivanju, življenju, zaznamovani z neko izvorno Zapadlostjo. Ok, to ne pomeni, da smo padli, pripisani temačni usodi ali pogubljeni na kakšen epski način, ampak pravzaprav pomeni, da živimo ne-avtentično. Živimo na način neprizadetosti (nekakšne konstantne rahle apatije) in predvsem na posreden način – namreč »po drugih«.

Kaj pomeni živeti »po drugih«? To ne pomeni le živeti tako, kot nam veleva naša okolica in tisti, s katerimi smo v kakeršnih koli odnosih in na način, ki nam ga »vsilijo« drugi … Noben način življenja nam ni vsiljen. Živeti po drugih ali živeti ne-avtentično pomeni ne spraševati se po tem, kdo smo, kakšni smo in kakšen je naš smisel. S spraševanjem, ukvarjanjem in poglabljanjem v nas same šele zares spoznavamo, kdo smo in si razpiramo možnost avtentičnega, neposrednega življenja. Šele ko si izdelamo mnenje glede tega kdo smo ni kaj pričakujemo od sebe, lahko ločimo mnenja, poglede in načine življenja, ki niso naša, ki ne ustrezajo naši unikatnosti. Ne-avtentično življenje ni nekaj, česar bi se mogli braniti in ga zaničevati, saj po deafultu oz. v vsakdanjosti to Smo – tako vselej živimo. To življenje je del nas, je manifestacija principa življenja, ki se imenuje Zapadlost. V svoji biti smo Zapadli.

Pot »ven« torej ni pot izogibanja ne-avtentičnosti ampak pot potrjevanja avtentičnosti. Edina pot v neposredno življenje, ki je Naše – in ne drugo – življenje , je vpogled vase in posledično Odločitev. Odločitev za svoj način, svoje mnenje, svoj pogled. Predpostavka možnosti avtentičnega življenja nasploh pa je Smrt. Namreč smrt je tisti cilj našega življenja, proti kateremu smo vsi – vsak zase – neizogibno usmerjeni in šele v njem smo dokončani. Smo vse to, kar smo do takrat postali in postajali in v smrti se zaključimo. Smrt je fenomen, ki v nas zbudi skrb za lastno življenje. Zbudi misli o tem, kakšno je naše življenje, kakšno naj bi bilo in kako ga naj živimo, da bo takšno, kakeršnega si želimo. Smrt zbudi odgovornost, nujnost odločanja o sebi .. in predvsem Avtentičnost, kot posledico njenega premisleka. Začutiti svojo smrtnost namreč pomeni odpreti se možnosti za avtentično življenje – odpreti možnost odločitve za skok izven Zapadlosti.

Singapore_Affair_by_niGHTpiSces.jpg

V filmu Vicky Cristina Barcelona začutimo ta, s sijem avtentičnosti zaznamovan, občutek, ki ga doživita prijateljici – ki morda resda ni avtentično življenje, ki si ga globoko v sebi želita, je pa vsekakor pretres dosedanjih stebrov svoje blodnje po svetu. Ampak filmov o takšnih in drugačnih »prebliskih« avtentičnega življenja je ogromno, le-ta pa nam pokaže tudi, kako je pot do tega pravzaprav pot gradnje in ne pot odmikanja. Gradnje življenja v tej luči in ne poskušanja odmika od vsakdanjosti z neskončnimi verzijami iskanja drugačnih življenj, katera so vsa po vrsti ne-avtentična. Zato ta izsek s tem, ko se vrneta v svoje vsakdanje življenje, tudi ostane le izsek in Zapadlost se vnovič pokaže kot temeljna določitev našega bivanja – naša vsakdanjost, že kar domačnost.

To pa me spomni še na nekaj drugega – namreč na neumorno iskanje idealnega življenja, v katerem bomo ljudje za vedno srečni in kjer bo sreča naša gotovost. Absolutna sreča ne obstaja. Ampak to ni nekakšen dekadentno nihilističen stavek. Ta stavek je fakt. Zakaj? Zato, ker vesolje ne eksistira na način nepovezanih elementov ampak na način relacij – medsebojnih relacij med objekti. Relacija nam pove, da je »belo« v razmerju kontrasta do »črnega« in da je, prav tako, »veselje« v nasprotnem razmerju do »žalosti«.

Naše življenje je tragično … a lepo.

Tragično zato, ker absolutna ali trajna sreča ni možna, saj se z odstranitvijo »ne-sreče« izniči tudi sreča sama. In s dosegom zadanega cilja le-ta izgine, naša pozicija pa se s pozicije tega cilja razpre naprej v neskončno in v nov, nedosežen cilj (ali alternativno v smrt). Edino stanje v katerem je sreča mogoča je stanje »ne-sreče«, ki pa je usmerjeno v »srečo« (ki se kaže v nekem cilju) in ji je blizu ali neposredno pred njo. V trenutku, ko jo zadane, se sistem ustavi in ugasne. Živimo v razmerjih, ki so vselej usmerjena k nečemu, in ravno znotraj teh razmerij je tisto, kar vselej iščemo. Nikoli pa tam, kjer to, kar iščemo, dosežemo. Zato je naše življenje vselej tragično, romantično … a nadvse lepo.

»Samo neizpolnjena ljubezen je lahko romantična« – Maria Elena v filmu Vicky Cristina Barcelona.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Film, metafizika, miks
Tags:

Odzivi

>> Zato ta izsek s tem, ko se vrneta v svoje vsakdanje življenje,
>> tudi ostane le izsek in Zapadlost se vnovič pokaže kot
>> temeljna določitev našega bivanja – naša vsakdanjost,
>> že kar domačnost.

Zakaj že je največ, kar lahko dosežemo v lajfu, precej nizkotna povprečnost?

Saj ni, je pa najpogosteje. Veliko se da storiti iz življenja, še več pa se človeku ne-da.

super zapis. film pa je bil 1A in podobno sem razmišljala po ogledu tudi sama, navedla sem ga tudi na koncu moje diplomske naloge, kot epilog :)

Samo neizpolnjena ljubezen je lahko romantična« – Maria Elena v filmu Vicky Cristina Barcelona. ——> prav tole mi je odzvanjalo najbolj v spominu, kar se tiče ljubezni & Co.

“Smrt zbudi odgovornost, nujnost odločanja o sebi .. in predvsem Avtentičnost, kot posledico njenega premisleka.” —-> točno to! Tako to sama podoživljam…

Kakšen pa je bil naslov diplomske? :) Drugače pa zanimivo, da si podobno doživljala film.

Nekateri vidiki preobrazbe intimnosti (v slovenski postmoderni družbi), ampak to v oklepaju mi osebno ne pomeni kaj veliko :) Vsebina je o intimnosti (ljubezen, partnerska zveza, intimnost all over) in njenih preobrazbah (kaj je privedlo do tega, opis procesov in pojavov)….fajn diplomska :D

aja, no če smo že pri tem….sem pa res za empirični del (glede na naslov –> v slovenski post….) porabla veliko energije in truda; obsežen vzorec anketiranih :)

Preobrazba intimnosti – wow, zanimivo. Kaj pa študiraš, če smem vprašat? Psihologijo?

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije