header image

Mysterium Tremendum, 2. del

Objavil: pisces | 11.12.2008 | 3 Komentarjev |

Friedrich Nietzsche je v svojem delu »Rojstvo tragedije iz duha glasbe« podal uvid zanimive dvojnosti, ki se (po)javlja v človeški zgodovini, in jo s svojim prepletom sklenjuje v cikličen ples. Ta dvojnost se izraža z dvema aspektoma – aspekt apoliničnosti, ki jo reprezentira starogrški bog Apolon, ter aspekt dionizičnosti, katere nosilec je Apolonu nasprotni bog Dioniz.

Apolon je bog svetlobe, ločevanja, mere in reda. Je bog oblikovanja, kreacije in lepega.

Dioniz je bog teme, združevanja, kaosa in opojnosti. Je bog življenja in smrti, kroženja uničevanja ter vznikanja, razvrata.

Starogrški politeizem je v svoji notranji strukturi močno polariziran. Bogovi nujno obstajajo v razmerjih nasprotij, ki se med seboj dopolnjujejo. To pa omogoča ne le njihovo stalno prerekanje ter vojskovanje (berite antično mitologijo) temveč tudi celostno pokritost človeškega deljenja sveta – tako na dobro, kot na zlo. Polarnost bogov pa narekuje tudi njihovo medsebojno odvisnost. Tako ni lepe (apolinične) stvaritve brez zagonske energije (dionizičnega) zanosa, kaotičnosti ter za-čaranosti.

»Dioniz govori v Apolonovem jeziku, Apolon pa nazadnje v Dionizovem«

Zakaj sem sploh podal ta Nietzschejev uvod v predhodno načeto temo misterija grozljivega(link)? Zato, ker lahko s tema dvema aspektoma – apoliničnostjo in dionizičnostjo – zelo dobro orišem začetni položaj človeka, ki je postal Človek (ali drugače rečeno, se je notranje razklal in si v tej tesnobi ranjenosti ustvaril nov, svoj svet).

V prvem delu mysterium tremendum sem pisal o občutku groze, ranljivosti in mizernosti človeka ob soočenju s sabo v trenutku spoznanja in zavedanja samega sebe. To je začetna točka človekove poti v čas in zgodovino, moment izgona iz raja v neznani svet, ki čaka, da se ga popiše, analizira, ter o njem piše pesmi. Na tej točki je človek deležen neizmernega šoka, podobnega šoku otroka, v katerega ob rojstvu udari zrak, svetloba, zvok, barve, kirurške škarje in še kaj ravno tako grozljivega. V tem občutju grozljivosti, pomešane z veličino zunanjega sveta in njegovo živostjo, človek ustvari svojo prvo formo življenja, po kateri si bivanje osmisli, strukturira in postavi na temelje – religijo.

Prvotna religiozna forma je totemizem.

Sedaj pa stopi v ospredje Nietzschejeva dvojnost. Red in pravila, ki jih človek prinese v nov nevarni svet predstavljajo aspekt apoliničnega (sem spada vsaka družbena oblika življenja, kulture, države in religije, s katero se proces tudi začne), vse, kar pa to apolinično pusti zunaj svoje svete ograde, pa označimo z dionizičnim (kaotičnost, razvrat, temačnost in skrito, iracionalno). Totemizem pozna zelo močno in funkcionalno varovalo življenja in redu – Tabu. S tem, ko se dionizični aspekt tabuizira, se izloči iz sistema družbe in religije.

A to ne pomeni, da dionizično izgine. Prav nasprotno, tisto divje, neznano, temno, skratka dionizično grozljivo je ravno sprožilec in hkrati gorivo nastanka bogov, religije, družbe in redu kot njegove opozicije.

Zlo poganja dobro, neznano poganja znanost, smrt poganja življenje, kaos poganja red. In demoni poganjajo bogove.

Kolesje človeškega (u)stroja se je zagnalo, vzpostavil se je drugi, novi svet – človekov simbolni svet.

Nietzsche

Skrivnost grozljivega je torej najprimarnejši človekov občutek ali refleks na svet v trenutku, ko je človek spoznal, da je v njem nekaj edinstvenega in s tem hkrati izločenega. V trenutku, ko je pridobil ne le zavest temveč samo-zavest oz. samozavedanje. In ta občutek grozljivega je odprl sámo možnost religioznega ter izgradnjo kulture. Z zavedanjem sebe in možnostjo objektivizacije (postavitve sebe zunaj neke situacije) to bitje izumi orodje.

Prav o tem pa govori že davno omenjeni film Odiseja 2001.

In prav za to ljudje radi gledamo grozljivke. Saj groza je naš osnovni občutek, zibelka človeštva.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: metafizika

Odzivi

“Zlo poganja dobro, neznano poganja znanost, smrt poganja življenje, kaos poganja red. In demoni poganjajo bogove.”

Od kje je to?

Btw, odlicen blog, ne vem, brez besed sem.

Tisto je moje. (: Je pa znotraj, seveda, vpliv Nietzcheja, Rudolfa Otta in vrjetno še koga..

Drugače pa .. hvala. Se zanimaš za filozofijo, a?

KROGOTOK (str. 110—113) Kierkegaard — bil je, kot veste, humorist — je veliko govoril o razliki med poganskim svetom in svetom milosti, ki pride s krščanstvom. Gotovo je v človeku nekaj zmožnosti, da prepozna svoj naravni predmet, zmožnosti, ki se kaže pri živalih. Pri njem imamo opraviti z ujetostjo v obliko, z zajetostjo v igro, s tem, da ga prevzame privid življenja. To je tisto, na kar se nanaša teoretična ali teorialna ali kontemplativna ali platonična misel, in Platon ni zaman postavil spominjanja v središče svoje spoznavne teorije. Naravni predmet, ki harmonično ustreza živemu bitju, lahko to bitje prepozna zato, ker se že začrtuje njegov lik. Da pa bi se ta lik začrtoval, mora že biti pričujoč v tistem, ki se združuje s predmetom. Gre za odnos diade. Celotna spoznijivna teorija pri Platonu je diadična — Jean Hyppolite mi glede tega g )tovo ne bo nasprotoval.

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije