header image

Mysterium Tremendum, 1.del

Objavil: pisces | 15.11.2008 | Brez komentarjev |

Monolit

Odiseja 2001 je odličen film.

Ampak najprej bom govoril o nečem drugem, a ne tako drugačnem..

Mysterium Tremendum pomeni “skrivnostnost grozljivega.” Je misterij groze, groznega, skrivnost grozljivosti. Ali katerakoli kombinacija teh besed. Vse kombinacije so kul, saj je groza sama po sebi jako zanimiva, še posebej ko se z njo soočimo in se je dotaknemo. Na njej je nekaj… nepojasnljivo lepega in privlačnega. In hkrati nekaj nenavadno odbijajočega in… no, groznega. Lahko bi rekli, da ima dva pola, segajoča v nasprotni si smeri. A pravzaprav sta ta dva pola v nas, usmerjena v grozo samo. Ona sama po sebi je le prazna, neskončna, zevajoča in temna – groza. Še bolj pa je zanimiva, ker biva v samem bistvu in začetku človeka kot Človeka. Bitja, ki je odskočilo iz gnezdja živalstva in rastlinstva, zasukalo svoj pogled nazaj vanje in jih strpalo v tabele, učbenike in risbe. To nenavadno bitje je svojo razvojno pot začelo tlakovati prav s kamenjem groze.

Nekoč v zgodovini našega planeta se je zgodil nepojasnjen premik v eni izmed bitij, ki so ga naseljevala. Ta premik ni bil kvantitativen - ni se zgodilo, da si je bitje po imenu “Orjaški mravljinčar” izmislilo nadvse unikatno in tekmecem superiorno arhitekturno predlogo za izgradnjo svojega brloga, ki je bil tri kleti globji kot predhoden (kar se je morda celo zgodilo, morda pa tudi ne) – ampak kvalitativen. Zgodilo se je namreč, da je neko bitje uzrlo nekaj, čemer bi lahko rekli lastna eksistenca. Kaj pravzaprav pomeni takšen preskok? Pomeni neskončnost. Pomeni odprtje horizonta, ki se ne vrši nekje nad mraljinčarskimi brlogi in čebeljimi panji, ampak povsem na drugem bregu teh veličastnih konstrukcij, od koder jih opazuje in … jih občuduje. Ob enem pa se zaveda, da od sedaj naprej več ne pripada temu prelepemu svetu, ampak le še sebi in svoji neskončni zevajoči praznini. Do sveta čuti distanco, prepad, tujost – izstreljen iz Raja in vržen v svet “grešnega spoznanja” je soočen z ničemer drugim kot s samim sabo. Z neskončno praznino svojega obstoja, z grozljivo samoto in tesnobo svoje nedojemljive in slečene eksistence. Nič več ni domače, vse je tuje, vse je temno, vse je zakrito, vse preži z vseh strani in zbuja – grozo.

Ta groza je soočenje z Ničem, z praznino, z neopredeljenostjo in z mizernostjo svojega obstoja napram veličastnemu kolesju narave, ki kroži neutrudljivo kot v transu, brez da bi se za sekundo ustavilo in pomislilo name, ubogo izvrženo dušo, ki ne ve več kaj v tem svetu početi. Ni ji več dodeljeno neumorno graditi brloge in nabirati jagode.

Obsojena je na Svobodo.

Čista groza samega obstoja pa se izkaže za čudovit motiv kreacije in oblikovanja samega sebe. Tukaj nastopijo Demoni. Ni Dobro tisto, katerega drugi pol je Zlo, ampak je Zlo tisto, katerega drugi pol je Dobro. Morda izgleda ta izjava kot ekvivalenca, a pravzaprav ni. Zlo je oče dobrote in Demon je oče Boga. Namreč, iz groze obstoja, kot primarnega občutja svoje eksistence, se je pojavilo tisto demonsko in neznano. Strah pred neznanim, ki je iz svoje notranjosti rodil luč imenovano Bog.

In človek je rekel: “Naj bo Luč!”

Naj bo Red! Naj bo Lépo! Naj bo KOZMOS!

… in naj bo Smrt …

.. in kaj ima pri vsem tem nedolžna Odiseja 2001? Vse. Je namreč odličen film – a več o tem in kozmosu in smrti in človeku prihodnjič..

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Foto, metafizika, miks

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije