header image

Kam z religijo?

Objavil: pisces | 16.02.2008 | 2 Komentarjev |

Kaj je sploh religija, in kaj je njena funkcija?

Vsaka civilizacija ali manjša družba je specifičen svet v malem. Vsaka je unikatna, vsaka se razlikuje od druge. Najznačilnejša in najmočnejša vez, ki je (bila) skupna vsem družbam na Zemlji, je religija. Obstaja v vsaki kulturi, vsakem klanu ali kakeršni koli obliki še tako primitivne družbe. Funkcija religije je vzpostavitev civilizacije – religija je omogočala, da je družba lahko zaživela in preživela, dala ji je življenje s svojo ureditvijo in kodeksom pravil.

Skupek načel se je izkazal za nujen pogoj skupnega bivanja , skupno bivanje pa edini način preživetja v konkurenci z drugimi civilizacijami in ritmom narave. Kodeks nikoli ni smel biti ohlapen, saj je civilizacija že v svojem bistvu predvidevala individualnost posameznika in s tem deviacije v upoštevanju kodeksa, ki so stvar nujnosti in ne metafizičnega zla. Ker pa sam kodeks pravil ne pomeni prav dosti več od košare nabranih divih jagod, je bilo potrebno kodeks umestiti v kategorijo Svetega. Kategorija svetega je kategorija nedotakljivega, in kodeks, kot vrhovno pravilo družbe, je moral postati svet in univerzalen, veljati za vse.

A religija ni samo kodeks pravil. Religija ima izvor hkrati še v nečem – ravno v kategoriji svetega. Človek je namreč kmalu spoznal, da se razlikuje od živali, da sega v področja, ki so mu tuja celo v mislih. Da mu je modus operandi (*način dela, v tem primeru živetja) večjega dela živali prej v spotiko kot v korist. Nagoni preprosto niso bili dovolj, še manj pa so zadovoljili njegovo nepotešeno željo po več, višje in dlje. Po preseganju. Človek že od nekdaj sega preko sebe in se na ta način razvija s svetlobno hitrostjo v primerjavi z živaljo, katere razvoj ne raste, ampak se prilagaja na spremembo njej nujnih virov preživetja. Tako se je človek spomnil, da je ta stvar, ki jo čuti v sebi in ki ga razlikuje od ostalega sveta, jako pomembna in vredna največje pozornosti. Začel je ustvarjati umetnost, risati, plesati in peti v čast, kmalu pa tudi pisati o svojem izvoru in tistem nečem oddaljenim, za čimer hlepi in kar buri njegovo domišlijo. Nastali so miti in v kombinaciji z kodeksi funkcioniranja družbe so se ustvarile najpopolnejše institucije preživetja – Religije.

Inland.

Kaj je primernejši simbol za čaščenje presežnega / transcendentnega, kot je sonce? Sonce je simbol življenja, daje toploto in svetlobo, daje rast in se vsak dan, znova in znova, dviga v nebo, nad vse, nad vsakogar.

Danes civilizacij ni potrebno vzpostavljati, saj imamo praktično nadzor nad celim svetom, zato religija ostaja v ozadju kot opomnik na nakatere vrednote, ki so nam enim daleč, enim blizu, pa tudi ohranja funkcijo upanja ter opore, ko se nam vse sesuje. Seveda je potrebna iz duše izhajajoča, zdrava vera, ki vključuje oba pola – in ne patološka, katere cilj je le kodeks in kazen – če želimo življenje obogatiti. Organiziranje religije je vedno sporno, a nujno, če se želi njena dediščina in kultura (ki, mimogrede, daje dušo vsaki civilizaciji) ohraniti, vloga posameznika pa je spoznati / prepoznati, kaj je njeno sporočilo in umetnost in ne mešati sistema z vsebino.

Važno je, kaj sami vidimo v svetu in kjer sami čutimo nekaj več tam, kjer je že vse otopelo in mrtvo. Važno je, da se čudimo nad mogočnostjo življenja, sonca ali travne bilke, pa naj bo to po poti religije, matematike ali biologije. Sploh ni pomembno od kod, pomembno je kam – proti spoštovanju, ali celo bolje – strahospoštovanju (element nedotakljivega) – do življenja. Ko vidimo, da je življenje čudovito in ga spoštujemo, smo dosegli to, kar navadno želi doseči religija v njenem izvoru – presežnem polu – in to spoštovanje zaradi veličastnosti je največji branilec etike in življenja.

Ker ko spoštovanje izgine in je vse približno enako – tako življenje, kot rastlina, žival, človek in kos plastike – takrat je razvrednotenje na tako visoki stopnji, da lahko postavi opravičila za umor, laži, prevare, uničenje, zlo. Ko pa se lahko postavlja opravičila za te stvari, se jim pa odpre pot do uporabe brez pekoče vesti.

In to, ljudje, je Nihilizem.

To me je spomnilo še na nekaj, kar najprej pri spoštovani Cvetki Tóth nisem najbolje razumel,

Ali naj bo ljubezen sredstvo ali cilj v življenju?

Na prvo sapo bi rekel, da cilj, saj jo sredstvo razvrednoti -

a danes pravim, ljubezen mora biti Sredstvo! Saj cilj je in mora vedno biti tisti v daljavi, ki se ga ne da doseči, vsaj za stalno ne, kajti paradoksno bi ravno doseganje cilja pomenilo sesutje tako cilja kot same ideje in motivacije. Kaj pa bi pomenila ljubezen kot cilj? Pomenila bi, da je legitimno zavoljo ljubezni ubrati pot zla in padla v črno luknjo lastne nočne more.

Cilj naj bo bog ali pa srečnost ali pa vam ljuba prihodnost in duhovna rast – ljubezen pa naj bo Sredstvo, ki vas vodi do tega cilja. Le tako bo cilj dober in kar je še pomembneje – dosežen po dobri poti.

PS: če še niste gledali,

http://www.imdb.com/title/tt0166896/

.. o življenju in tistem, kar je vredno.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Film, metafizika, miks

Odzivi

všeč mi je tvoje pisanje. Zakaj ne pišeš več? LPM

Tvoje trditve kar držijo, sam pa težavo pri religijah vidim, ker so tako razdiralne. Vse so prave ostale pa krive. Ljudje so ubijali in bili ubiti zaradi svojih bogov. Menim da je čas za spremembe, naj verovanja v bogove zamenja verovanje v altruistično življenje. Brez vsiljene indoktrinacije bi svet bil popolnoma drugačen in zagotovo manj krvav. Ne vem če je prav da se plačuje tako visoki davek zato, ker indoktriniranim religija ponuja neko zavetje? Pa lep pozdrav. Jože iz Domžal

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije